Preskoči na vsebino
    Nazaj na blog

    Dobila sem priložnost za TEDx. In nisem imela pojma, kaj bi povedala.

    Dobila sem priložnost za TEDx. In nisem imela pojma, kaj bi povedala.

    Konec avgusta sem sedela pred govorniško ekipo TEDxLjubljana in nisem imela pojma, kaj bi povedala. 7. novembra sem 12 minut govorila na odru Gallusove dvorane v Cankarjevem domu. Vmes sem iskala eno samo stvar: idejo, ki bi bila res moja.

    Ko sem dobila priložnost za TEDx, sem bila vesela. Vedela pa sem samo, da je dolgoživost zanimiva tema. Kaj pa je tista ideja, ki je vredna širjenja? Kaj lahko povem jaz, da bo izvirno in bo zdržalo 12 minut?

    Tega nisem vedela. Sploh ne.

    Najprej sem poskusila z mišicami. Potem z inzulinom. Potem z mislijo, da vse kronične bolezni izhajajo iz istih sprememb v telesu. Potem spet z mišicami.

    Vse so pomembne in o vseh bi lahko govorila ure. Ampak nobene nisem začutila kot svoje.

    To se je videlo tudi na sestankih. Prvi niso šli tako, kot sem si želela, ker sama nisem znala jasno povedati, kaj pravzaprav hočem povedati.

    Največji izziv celotne izkušnje zato ni bil oder. Bilo je iskanje ideje.

    Preobrat se ni zgodil za mizo. Prijateljica mi je ponudila pomoč in šli sva na sprehod po Tivoliju. Tam mi je predlagala nekaj, kar je bilo ves čas pred mano: naj uporabim svojo zgodbo. In dejstvo, da imam s svojim senzorjem za kontinuirano merjenje glukoze vse pomerjeno.

    Senzor nosim od rojstnega dne pred tremi leti, ko so mi ga podarili sodelavci. O njem sem pisala in objavljala storije. Pa ga med vsemi temami, ki sem jih preizkusila, ni bilo.

    Kar počneš vsak dan, se ti ne zdi posebno. Potrebovala sem nekoga, ki je mojo zgodbo videl od zunaj.

    Po sprehodu sem začela brskati nazaj. Več kot tri leta vsakodnevnih podatkov o krvnem sladkorju. Grafi. Posnetki zaslona. Vsi storiji na Instagramu, ki sem jih objavila v tem času.

    In takrat se je težava obrnila na glavo. Prej nisem imela nobene ideje. Zdaj sem jih imela preveč. Malica v službi, stresen dan, prepir s partnerjem, lahkoten tek, 10 kilometrov na ljubljanskem maratonu, sladoled na večernem sprehodu. Vse to sem imela izmerjeno.

    Najtežje ni bilo najti, kaj bi povedala. Najtežje je bilo izbrati, česa ne bom.

    Ob tem sem videla še nekaj. Ko sem senzor dobila, nisem imela pojma, kaj vse se v telesu dogaja s sladkorjem. Pa sem zdravnica.

    Na fotografiji z generalke za mano visi moj graf, s črto pri 7,8 mmol/l. Iz takih pikic je zrasel govor.

    Napisala sem tri različice. Ni čudno, da je bila ena zelo dolga.

    Iz njih je nastala prva različica govora. Še vedno je bila predolga in preširoka. Ampak z njo sem lahko stopila pred ekipo TEDx, in tokrat smo sedeli uro in pol.

    Iskali smo začetek in osrednjo misel. Da bo govor o sladkorju, sem takrat že vedela. Zakaj je to pomembno za ljudi v dvorani, pa še ne. Ta ura in pol je stvari obrnila.

    Po sestanku sem prosila moža, naj prebere govor in komentarje ekipe ter mi pove, kaj misli.

    Mož je govor prebral in mi pomagal pogledati nanj od zunaj. Ob pogovoru z njim sem ubesedila misel, ki je do takrat manjkala: človeškega telesa ne moremo popolnoma nadzorovati. In verjetno ga niti ne bi smeli poskušati. Orodja, kot je senzor, so super, če se z njimi kaj naučimo.

    To je bilo pomembno, ker ima moja zgodba s senzorjem tudi drugo plat. Nekoč sem se ujela, kako stojim v kuhinji s telefonom v roki in čakam, ali bodo pikice šle gor. Kot da bo graf razsodil, ali sem ravnala prav ali narobe.

    S tem sem iz zgodbe o merjenju naredila zgodbo o razumevanju. Namesto »Kaj je narobe z mano?« se zdaj vprašam »Poglejmo, kako delujem«. Senzor ni sodnik. Je ogledalo, merilo in orodje.

    Iz tega je zrasla misel, ki je nosila govor: zdravo življenje ni kazen po protokolih nekoga drugega. Je raziskovanje, kako delujete vi.

    Potem je govor stal. Od tam naprej smo ga samo še pilili.

    Pred nastopom je bil občutek ekstremno dober. Mešanica dveh stvari: bila sem navdušena nad tem, kar me čaka, in hkrati zelo, zelo živčna.

    Potem sem stopila na oder.

    Vrhunski dan, vrhunski nastop, vrhunski dogodek.

    Ko danes pogledam nazaj, vidim, da ideje nisem našla v novih temah. Bila je v tem, kar sem tri leta že živela in merila. Da sem jo videla, pa sem potrebovala prijateljico, ekipo TEDx in moža.

    Da moja »zdrava« malica z ovsenimi kosmiči, jogurtom in sadjem zame ni bila tako zdrava in da sladoled na večernem sprehodu včasih sploh ni bil zlobnež, so mi povedale moje pikice. Iz takih spoznanj je nastal govor.

    Hvala ekipi TEDxLjubljana, prijateljici za tisti sprehod in možu, ki mi je pomagal ubesediti, kar je manjkalo, ter sogovornikom, s katerimi smo šli skozi to skupaj.

    Naslednji korak

    Začnimo z razumevanjem vašega zdravja.

    Če vas zanima, kako lahko naš pristop podpira vaše dolgoročno zdravje, vas vabimo k prvemu pogovoru.